Predavanje Prof. dr. Síkírùja Sàlámìja v Kopru – na povabilo Centra za korekcijo sluha in govora 15. 6. 2015
Pozdravljeni vsi skupaj, kaj je že tema današnjega predavanja? Vrednote vzgoje vašega otroka.
Seveda vem, kakšna je nocojšnja tema, ampak, ali veste, zakaj sem vprašal, katera tema je? Zato, ker me zanima,če je bila tema pravilno prevedena. Zanima me zato, ker ni prav velikega števila ljudi tukaj, če pa bi bila tema, kako vzgojiti svojega otroka, da bi postal milijonar, bi bila dvorana premajhna … Kako vzgojiti otroka, da bi postal dober državljan, da bo bolj spoštljiv, da bo bolj ubogljiv? Verjetno bi tudi na tako temo prišlo več ljudi. Ker človeška bitja smo ustvarjena tako, da vedno iščemo recept za boljše življenje. Na žalost recept ne obstaja. Ampak preden bom nadaljeval, bi želel z vami podeliti določene življenjske izkušnje iz svojega življenja, če že govorimo o vrednotah. V Braziliji imam tajnico, ki dela pri meni že dvajset let. Njeni starši so bili rojeni na Japonskem, ona pa je bila rojena v Braziliji. In vedno se šalim z njo, če bi mi ona rekla, da daje odpoved, bi ji potrojil plačo. Iskreno rečeno – zaradi njenih vrednot. Rojena je japonskim staršem v Braziliji, jaz pa rojen afriškim staršem v Afriki in živim v Braziliji.
Se pravi, da imava pomešane kulture; japonsko, afriško in brazilsko, pa uspeva zelo dobro sodelovati. Že če pogledam kulturne razlike med vsemi temi tremi narodi, bi bilo lahko zelo težko delati z njo, ker sva bila oba vzgojena na svoj način. Ampak neke vzporednice, neke presečnice pa se da najti med tema dvema vzgojama ali kulturama. Kultura zdrave pameti, kultura odgovornosti, kultura dobre vizije o tem, kakšne naj bi bile stvari v življenju in večinoma je to enako v vseh kulturah, naj bo to v japonski, afriški, ruski ali v Evropi, to sploh ni pomembno. Torej, tisto, kar ločuje človeška bitja med seboj, ali pa jih razdvaja, niso kulturne razlike, ampak pomanjkanje vrednot. Ker dobre vrednote temeljijo na zdravi pameti. Rad bi to temo predstavil na tak način. V afriškem svetu, še zlasti med Jorubami, na življenje gledamo kot na projekt in ta projekt je treba izgraditi, ga izrisati, sprojektirati in treba je predvideti, kako želimo zaključiti ta projekt. In treba je poiskati energijo, pa tudi finance, da lahko realiziramo svoj projekt. In skozi tako vizijo si človek potem izgradi svoje vrednote. Vsi na Zahodu dobro poznamo prepričanje, da so Afričani revni. Ali je tako? To pravijo na Zahodu. Afričani pa to isto menijo za zahodnjake in sicer pravijo,: »Revni so tega, česar imamo mi v izobilju, in to je radost.« V Braziliji sem pred 27. leti kupil neko revijo, v kateri je bila na sliki transseksualka, transseksualna oseba in sem jo odnesel s seboj v Nigerijo,ter jo pokazal neki zelo stari Afričanki, ki je živela v vasi, kjer je to popolnoma nepoznano, ni še videla tega. Takrat sem delal svojo raziskavo za univerzo in zanimala me je reakcija. In ko je gospa videla to revijo, sploh ni prepoznala, da je na sliki moški. In ko je pogledala sliko, je rekla: »O, kakšna lepa ženska in kakšne lepe prsi ima.« In sem ji rekel: »Ne, to ni ženska, to je moški.« Pogledala me je in rekla: »Ali si prepričan?« Rekel sem, da ja, ampak na moje presenečenje je gospa rekla: »Ni problema, če mu je všeč biti taka, ni problema.« Moje iskreno prepričanje je bilo, da bo gospa vsaj malce zgrožena, ali pa da bo začela kritizirati in da bo rekla: »Pa kaj je s tem človekom, če se je rodil kot moški, zakaj se je zdaj odločil in si dal narediti prsi?« Ampak jaz sem že okužen Afričan, ker toliko let živim na Zahodu. Ona pa ni okužena. In to je vrednota. Afričani imajo kulturno gledano prepričanje, da je tisto, kar je tukaj mogoče, prav lahko tam narobe. Na Zahodu ni prav nič posebnega, če otroci pošljejo svoje starše k vragu. V Afriki pa je to povsem nesprejemljivo. Če bi recimo, sploh kje na vasi, rekli, da na Zahodu pa otroci še svojemu učitelju rečejo, naj gre k vragu, bi mislili, da se šalite. Prepričani so namreč, da se človeške vrednote izgrajujejo z odraščanjem, z vzgojo, in otroke vzgajajo na način, da postopno izgrajujejo svoje vrednote. Izgrajujejo njihov razum, njihov um, njihove reakcije, njihove misli, njihov način življenja. Torej sploh ni prostora, da bi nekdo, ki je len, zase rekel: »Ja rodil sem se tak in to je to.« Ne, ker so prepričani, da obstaja evolucija. Ne govorim o duhovni evoluciji, ampak o evoluciji uma. Z odraščanjem se naš um, naš razum, naša vizija razvijajo, in zato je vzgoja zelo težak posel. Pravzaprav se začnemo že sami vzgajati v svojem otroštvu. Današnji dan odloča, kakšen bo jutrišnji dan. In če bom jaz v svojem otroštvu občutil pomanjkanje samozavesti, samozaupanja, potem bom odrasel v osebo, ki ji tega primanjkuje. In če bo otrok odraščal v negotovem okolju, okolju, ki mu ne nudi dovolj varnosti, bo zrasel v tako osebo, ki se bo še vedno počutila ogroženo. In če želimo razumeti afriški koncept vzgoje otroka, potem moramo pogledati univerzalni koncept tega, kaj pomeni »biti dobro« v življenju. Marca sem o tem predaval in si lahko na spletni strani Afriškega kulturnega centra preberete to predavanje. Tam sem še posebej poudaril razliko, ali je neko dete spočeto po nesreči ali pa je imeti otroka življenjski projekt staršev. Nekateri pa imajo otroka še kot tretjo opcijo, ki pravi, da si rodijo svojo lutko, s katero se bodo igrali v življenju. V Afriški družbi ima večina staršev otroka kot življenjski projekt. Torej starša se odločita, da ga bosta imela in potem tudi imata neko projekcijo, kdo želita, da njun otrok postane. Kakšna oseba želita, da njun otrok postane. In njuna vizija o življenju je tisto, kar določa njuno projekcijo za otroka. In njune vrednote, kakršne imata vsak v sebi, so tiste, ki bodo določale, kakšne vrednote bosta privzgojila otroku. Ne govorim o moralnih vrednotah, ne govorim o zakonih. Govorim o zakonih interakcije med človeškim bitjem in okoljem. Trenutno je velika moda, da želijo vsi rešiti planet, rešiti reke, rešiti morje, gozd, luno, sonce, nebo … vse bi rešili. Afričani pa se sprašujejo, zakaj se nihče ne poglobi v to, da bi rešili človeška bitja. Ker v smislu časa je življenje človeškega bitja tako zelo kratko v primerjavi z vsem tem, kar želimo rešiti. Reke bodo tukaj, ko nas že zdavnaj ne bo več, gozd prav tako. In človeška bitja, če zamudimo določene stvari v svojem življenju, nam zmanjka časa, jih ne moremo več dobiti nazaj v svoje življenje. Če pa jaz uničim reko, na primer, se bo reka regenerirala, se bo reciklirala. Je vprašanje časa, lahko bo trajalo sto let, ampak v bistvu me reka mnogo manj potrebuje, kot pa sam potrebujem sebe. In če ne bomo rešili človeških bitij, v prvi vrsti vsak sam sebe, potem tudi ne bo nikogar, ki bi reševal te reke in reševal ta planet. Torej to je slika afriškega sistema vzgoje. Ne delajo toliko na tem, da bi nekaj rešili, ampak delajo več na preventivi. Torej ne bom se ukvarjal s tem, da bom očistil neko reko, ampak biti moram zavesten, da je sploh ne bom onesnažil, ker potrebujem vodo, da jo bom pil. Enako je z našimi otroci. Zatorej, starši so tisti, ki naj bi preprečili, preventivno poskrbeli za to, da njihovi otroci ne bodo postali problematični odrasli. Zato, da jim ne bo treba potem hoditi dvajset let na psihoterapijo in iskati krivca za svoje stanje v vsem in vsakomur. Ko se otrok rodi, je običajno prvi proces, ki ga izvedejo, divinacija. Zato, da razumejo tendence osebnosti tega otroka, da razumejo njegove potenciale. In naslednje, kar izvedejo z otrokom, je ritual - obred vsiljevanja imena. Torej s tem, ko naredijo to prvo branje usode, da temu rečem tako, imenuje se akosedžaje, iz njega razberejo tendence otroka in na podlagi tega tudi vedo, kakšne so njegove omejitve, kakšne vrednote naj mu skušajo čim bolj privzgojiti, da bo čim lažje in na čim lažji način izpolnil svojo usodo. Torej, od dneva ena, ko to izvedejo, se začne vzgoja otroka in to usmerjena vzgoja otroka. Popkovino, recimo, posebej pokopljejo prav zaradi tega, ker je to povezava s straši in če to ni, da rečem, pravilno zavrženo, potem ostaja vse življenje neka povezava s straši, ki vpliva na pomanjkanje samozavesti ali pa neodvisnosti otroka. Seveda popkovino prerežejo ravno tako kot pri nas, in veste, da en del popkovine čez nekaj dni odpade. To obredno pokopljejo, da pokopljejo trmo otroka. Vse to vam pripovedujem, da boste vedeli, koliko pozornosti Afričani posvečajo temu, da vzgajajo otroka v smer, da mu bo življenje vredno, pomembno. Potem, kot sem že rekel, izvedejo vsiljevanje imena. S tem obredom, imenovanim isomoloruko, se opravičijo duši otroka, ker mu dajejo ime, ki ga ni sama izbrala in hkrati s tem, ko ime obredno vsilijo, dajo temu imenu pomen, se pravi, to ime naj bi otroku prineslo čim več zdravja, spoštovanja, miru, samozavesti, discipline. In pa seveda hkrati zaprosijo dušo ali pa Ori tega deteta, da oprosti, ker ni imel priložnosti sam izbrati imena. Na ta način pravzaprav dajo definicijo otrokovemu življenju. Tudi že prej - med nosečnostjo imajo obilo teh duhovnih priprav na to, da bo vse potekalo optimalno. Po tem vsiljevanju imena, ko otrok odrašča, na vsakih nekaj let pridejo določeni rituali prehoda, bolj ko gre otrok v najstniško dobo in potem v odraslo dobo, več je tega, zato, da se pripravi, da lahko dobesedno zamenja status. S posebnimi obredi pripravijo njegovo telo, njegovo dušo, njegov um, njegov čas, njegovo generacijo. S tem obredjem ga pravzaprav integrirajo v družbo, se pravi, da »paše zraven«, da »paše k svojim vrstnikom«. Torej to počno obredno, ves čas sledijo navodilom divinacije, hkrati pa zraven tudi starši služijo kot primer. Torej pri vzgoji otroka, prva stvar, ki je zelo pomembna, so vrednote družine, v katero se je otrok rodil. Tisto, kar so pravzaprav družinske vrednote, bi lahko poimenovali tudi univerzalne vrednote. In vsi otroci so vzgajani na enak način in to v različnih družinah. Ampak preden neke vrednote lahko imenujemo družbene vrednote, so to najprej vrednote družine posameznika. Zato, ker so starši prvi vzgojitelji otrok. Starši so prvi primer, ki ga otrok ima, po katerem se lahko zgleduje. Torej, če želijo starši dobro vzgojiti svojega otroka, morajo v prvi vrsti biti oni sami dobro vzgojeni. Zato, da so tudi dovolj močni, odločni in prepričani v to, kar pač vsiljujejo svojemu otroku kot prav in dobro. In tisto, kar je zanimivo je, da so prepričani, da vse te vrednote pravzaprav spadajo v vsako družbo, da ni to nekaj ekskluzivno afriškega. »Pašejo« v vsako kulturo, »pašejo« v vse generacije in ne ustvarjajo različnosti v življenju. Zakaj? Zato, ker so to osnovne stvari vsakdanjega življenja. Spoštovanje na primer. Spoštovanje ima samo en univerzalni jezik. Vsi vemo, kdaj smo spoštljivi. Disciplina, torej tudi, če greste na Kitajsko in če ne znate mandarinščine, če boste spoštljivi, bodo vsi razumeli, da ste dober, v redu človek in vas bodo tako tudi obravnavali. Disciplina, poštenje, predanost, vse te vrednote so univerzalne in so zelo lahko razumljive in vsi razumemo te jezike. Torej, na ta način vzgajajo svoje otroke in seveda to počno na podlagi svojih lastnih izkušenj. In to so seveda izkušnje, ki so jih oni dobili od svojih staršev in seveda posledično izkušnje staršev, ki so jih pridobili od svojih staršev. Torej iz generacije v generacijo prehajajo te vrednote, ki pa so pravzaprav zares univerzalne, ker dobrota, spoštovanje, delavnost itd … so nekaj univerzalnega. Zakaj to v afriški družbi dobro deluje? Zato, ker so edini »center za socialno delo« straši. Vrednote so tiste, ki nadomestijo vsiljevanje protokola centrov za socialno delo. In starši so res tisti, ki skrbijo za življenje svojega otroka, ne samo, da ga imajo. In če človek nima tega v svojem otroštvu, da bi nekdo zares poskrbel zanj in to res nekdo, ki mu zares želi vse najboljše, potem enostavno postane na nek način zavrnjen. V Nigeriji, od koder prihajam, je populacija sto sedemdeset milijonov ljudi in jaz izhajam iz mesta, kjer jih živi več kot dva milijona. Torej v tem mestu, od koder sem, ne živi noben bivši morilec, če se tako izrazim, se pravi nekdo, ki nekoga ubije, če ima srečo, da pride do zapora. Če ga ne linčajo prej, potem se mora, ko pride iz zapora, preseliti, ker tukaj ne bi preživel. Ali si lahko to predstavljate? V mestu, kjer je dva milijona ljudi. Nekdo, ki je bil v zaporu zaradi umora ali pa ropa, ne more preživeti v tem mestu, tudi če je odslužil svojo kazen. Zato, ker to enostavno ni sprejemljivo za vrednote, ki jih ta družba v tem mestu goji in morilec se ne more integrirati nazaj, ne more biti bivši morilec. To temo, zakaj je temu tako, sem študiral res kar nekaj let, zato sem prepričan o tem, kar govorim. V afriški kulturi sta dve vrednoti zelo pomembni in to sta kultura sramu in kultura spoštovanja. In odkril sem nekaj zanimivega, celo Afričani iz tega mesta, ki so recimo precej brez sramu, če so pač morilci itd, se pravi, tudi če so brez sramu, še vedno gojijo spoštovanje in se iz spoštovanja do družbe iz nje odstranijo sami. Normalno, da v vsaki družbi obstajajo ljudje, ki pač ne morejo slediti pravilom ali pa spoštovati pravil te družbe. Ampak, če bi se že moral opredeliti, katerih je recimo več v mojem mestu, je mnogo več takšnih, ki so brez sramu, kot pa tistih, ki bi bili nespoštljivi. In pa seveda večina teh stvari, ki se zgodijo na meji zakonsko sprejemljivega ali pa še čez njo, je pogojena z denarjem ali ljubeznijo. Torej, na podlagi tega, da gre za kulturo sramu in spoštovanja, sta to dve osnovi za ustvarjanje vrednot. Kaj je spoštovanje? Po Zahodnem protokolu je, da šefu rečemo: »Ja, seveda« in se rokujemo in smo zmenjeni. Ko pa obrneš hrbet, pa govoriš neumnosti. V afriških vrednotah pa spoštovanje ni tak protokol, ampak je sposobnost imeti obzir do drugega. Ne bom rekel, da je to lahka naloga. Spoštovanje vključuje tudi to, da ne poudarjamo napak nekoga. Še zlasti zato, ker nismo mi tisti poklicani, da bomo nekoga popravili. Če nismo mi tisti, ki bomo osebi dali boljšo opcijo, kako naj nekaj naredi bolje, potem tudi nimamo pravice kritizirati načina, na katerega to počne zdaj. Tradicionalno gledano je v naši družbi praktično tabu kritizirati nekoga. In prosim, ne govorim, da tam nihče nikogar ne kritizira, ampak pravim, da je eno teorija, drugo pa je praksa. Torej, tradicionalno gledano naj nihče ne bi izgubil spoštovanja do drugih ljudi in pod to spoštovanje spada tudi to, da ne poudarjamo napak, ki jih ti drugi ljudje počnejo. Torej ne gre za to, da to ni lepo, da napake drugih izpostavljamo, ampak mi razmišljamo precej bolj filozofsko o tem. Menimo, da med tem, ko se mi ukvarjamo z napakami svojega soseda, je kot da bi zalivali njegov vrt s svežo vodo z gnojilom, svojega pa smo zanemarili. Tisto, kar lahko izboljša ali pa reši moje življenje, ni to, da bom poudarjal, kaj nekdo dela narobe. Tisto, kar lahko reši moje življenje, je, da prepoznam svoje lastne napake. Opravka imam z mnogo ljudmi in vedno, ko me prosijo za nasvet, rečem: »Glej, jaz sem usmerjevalec, ne pa nadzornik.« Nadzornik je tisti, ki vedno stremi le k temu, da bo opazil, kaj nekdo dela narobe. Naše življenje ne more biti tovarna, ki bi imela nadzornika, ki bi nadziral vse, kar je narobe. Torej domača vzgoja v Afriki da to lekcijo, zelo močno jo položi nekomu na dušo. In če otrok ne uboga tega, da ne živi po tem načelu: »Poglej pri sebi, ne obsojaj drugih,« potem je kaznovan. Ljudje radi opravljamo. Lahko rečem za Brazilijo, da me vedno znova impresionira, kako zelo radi ljudje govorijo o življenju drugih. In tega res ne morem razumeti. Meni je to popolnoma konfliktno. Ker sem bil vzgojen tako, da če bom preveč govoril o življenju drugih ljudi, bom pozabil na svoje življenje. In zato nimam prijateljev. In vedno javno z veseljem povem, da nimam prijateljev. Ker enostavno ne potrebujem ljudi, ki bi me na eni strani objemali in trepljali po rami, po drugi strani pa, ko bi se obrnil proč, pa bi rekli: »Ah, poglej tega«. Torej vzgoja otroka zelo močno vključuje to, da naj ne opravlja. Od ranega otroštva, pa vse tja do najstništva, če otrok opravlja, ga družba njegovih vrstnikov izključi. In ena najhujših žalitev za Afričana je, če mu rečeš, da je opravljivec. Ja, pa boste rekli, kako, saj to ni nič takega, če je nekdo opravljivec, vendar če to rečeš Afričanu, se mu zmeša. Zato, ker zanje opravljivec ne pomeni samo nekdo, ki rad govori o drugih, ampak nekdo, ki ni resen, ki ni zanesljiv in ki ne skrbi za svoje življenje. Torej Afričani gojijo prepričanje, da nekdo, ki pač to počne, ki je opravljivec, mu enostavno zmanjka časa, da bi skrbel za svoje življenje. In to vedo vsi otroci. In v nekaterih vaseh so te vrednote zares ostale še nedotaknjene. Nekatere vrednote so se uspele obdržati tudi v velikih mestih, druge pa ne, ker obstaja nekaj, kar v Afriki imenujejo družbena smrt. To je zelo močno. Lahko si družbeno mrtev. Se pravi, zavrnjen od družbe, izobčen. Ko te skupina izobči, ker nisi dovolj vreden zaupanja. Drugje na svetu pa to ni tako problematično, zato je tudi Facebook lahko tako popularen. Jaz sem oseba, ki dela kampanjo proti Facebooku. Ne v smislu marketinga za vaše produkte, za to je Facebook zelo dober, ampak za biti opazovalec norosti drugih. Jaz osebno nimam Facebook profila, ampak mi ljudje povedo, da objavljajo vse; objavljajo, kaj so jedli danes, ali so kartali ali niso, vse, kaj počnejo v življenju, slike od povsod. Edini razlog, zakaj jaz tega ne maram, je, če bom preveč časa porabil zato, da bom gledal, kje je bil kdo na dopustu, mi bo zmanjkalo časa, da bi si planiral svoj dopust. V filozofiji oriš imamo Ori, ki ga fizično predstavlja naša glava, ampak ta naša glava naj bi vsebovala našo usodo, naše cedilo, skozi katerega si precedimo, kaj bomo v življenju storili in česa ne bomo, naš razum, vse naj bi bilo tukaj notri. In glede na to, da naša glava vsebuje tudi naš razum, nam mora povedati, da je nemogoče v življenju razum uporabljati na dva različna načina hkrati. Razum je kot človeško bitje, fizično, ne more sedeti na dveh stolih hkrati. Torej, če potrebujem svoj um in razum, da aktivno delata zame, se moram odločiti, ali bom to uporabil zase, ali bom to uporabljal zato, da se bom ukvarjal z drugimi, ne morem za oboje. Ne gre za moralne vrednote, gre za vrednote preživetja. Ne gre za to, da ni lepo opravljati, ali pa gledati v življenje drugih. Gre za to, da poskrbimo za svoje življenje, ker preživeti moramo družbeno gledano, čustveno gledano, mentalno, duhovno, in materialno, in poskrbeti moramo za vsak vidik tega svojega preživetja. Vsa osnova tega mojega preživetja prihaja iz mojega uma, iz mojega razuma. Torej se moram ukvarjati s sabo. Ne gre za neke religiozne vrednote. Afričanov nič ne skrbi, kam bodo šli potem, v raj ali pa v pekel, čisto vseeno jim je, nimajo tega, ni greha. Edino, kar obstaja v Afriki, je, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ni. Če si nekoga ubil, te poskušajo pospraviti še oni, ker takih oni ne potrebujejo v družbi. Ne bodo rekli: »Ah, saj te bo Bog kaznoval, pa boš šel potem v pekel.« Ne. Ker bolj verjamejo v praktični vidik življenja. In vse materialne težave, s katerimi se soočajo Afričani, v bistvu je samo njihovo močno prepričanje o življenju tisto, kar jim omogoča preživetje, kljub vsemu temu, kar imajo, kar se tiče materialnih težav, ki jih imajo. Mi pa tukaj na Zahodu živimo v kulturi, kjer je recimo za veselje razlog to, da je nekdo kupil nov avto. Se pravi, njihovo veselje ima materialno vrednost. Mnogi ljudje so taki, da so veseli lahko le spričo nečesa takega. In taki smo postali zaradi vse te lažne propagande iz virtualnega sveta, ki nas obkroža. Vse nas prepričuje, da bomo srečni le, če bomo imeli tak in tak avto, živeli v takem in takem domu. In če boste imeli iPhone 6, boste mnogo srečnejši od tistih, ki imajo petko. Seveda vsa ta propaganda obstaja tudi v Afriki, ampak bistvo življenja pa so uspeli ohraniti nematerialno, se pravi, da so v stanju biti zelo srečni, tudi če nimajo nič, materialno gledano. Izviram pač iz družbe, ki zelo razlikuje med tem, kaj nam omogoča zadovoljstvo v življenju, kaj pa nas osrečuje. In nobena materialna stvar nas ne more osrečiti. Lahko nas zadovolji. Zadovoljstvo je nekaj drugega kot radost in sreča. Tisto, kar lahko kupim z denarjem, mi lahko da le zadovoljstvo. Moja radost, moja dobra volja, moje dobro razpoloženje pa izhajajo iz dobrih vrednot. Iz moje vizije o življenju. Iz načina, na katerega čutim svoje življenje. In za vse to mi kreditna kartica čisto nič ne koristi. Če ne, ne bi bil noben bogat Američan depresiven. Tudi Afričani so prepričani, da morajo svoje otroke zares vzgojiti v to, da bodo zelo samozavestni, da bodo prekipevali od samozaupanja in pa da bodo vzgojili dobro razpoloženje, da ne bodo po svetu hodili z »zamorjeno faco«. Naše dobro razpoloženje in pa naša samozavest nam dasta boljšo samopodobo. Nekoč sem v skupini ljudi vprašal, kaj menijo, zakaj ne maram govoriti o drugih. Zato, ker imam sebe raje od drugih. Torej raje skrbim zase. In tudi želim, da vi bolj ljubite sebe, kot pa na primer mene. Veste zakaj? Zato, ker če boste sebe imeli radi, potem boste lepo poskrbeli zase in boste naredili vse možno na tem svetu, da boste zdravi, da boste dolgo živeli, da boste uspešni, skratka, da boste ok v svoji koži. Ampak na Zahodu pogosto slišim romantične izjave: »Raje ga imam kot sebe,« to je problem samospoštovanja. Nekaj je narobe s tako osebo, ker ne more dihati s pljuči nekoga drugega, ne more razumeti življenja skozi možgane te druge osebe, nadljubljene. Če imamo nekoga zares radi, potem moramo poskrbeti tudi zase, da ga bomo lahko dolgo gledali, tega nekoga, ki ga imamo radi in tudi on mora poskrbeti zase, da bomo dolgo skupaj. Torej ta modrost nas nauči, da je vsak sam sebi najbolj vredna, najbolj dragocena oseba v svojem življenju. In naši otroci morajo biti vzgojeni na tak način, morajo se tega zavedati. Kot odrasli moramo to vedeti. Ker če otrok ne bo prepoznal, da je sam sebi najpomembnejše bitje na tem svetu, potem zaman ves trud. Torej ne gre za egocentričnost, ampak gre za pripravo, zato, da bo človek služil sebi v svojem življenju.
Koristni smo lahko le, če smo mentalno, fizično, družbeno zdravi. In zato otroke vzgajajte v stilu, da bodo ljubili sebe, se pravi, da bodo imeli samozavest, samospoštovanje in pa hkrati ljubezen do sebe. In ljubiti sebe ne pomeni, da moramo kupiti vse stvari, ki jih vidimo v trgovini. Torej gre za to, da če ljubimo sebe, potem bomo poskrbeli zase na vse te, da rečem, duhovne, emocionalne in mentalne načine. Se pravi, da bom skrbel zase, da bom v dobri koži, dobro razpoložen, funkcionalen čim dlje. Torej, ljudje ki ne ljubijo sebe in ne gojijo najboljših čustev do samih sebe, niti ne morejo podpirati drugih ljudi, ampak samo opazujejo, kaj drugi ljudje počno v življenju, kako drugi ljudje živijo svoje življenje. Ker Afričani pač gojimo prepričanje, da če nimamo dobrih stvari v življenju zase, potem jih tudi ne moremo imeti za druge. In če nisem sposoben dobro poskrbeti zase in za svoje življenje, potem tudi ne morem biti sposoben pomagati komu drugemu v življenju in poskrbeti zanj, če je treba. To je prva lekcija o poštenju, ki jo dobimo. Torej poštenje je začutiti, sprejeti in razumeti resnico. To je poštenje. To je osnovni princip poštenja. Ne pravim, da v življenju ne delamo nobenih napak, seveda jih, ampak biti je treba pripravljen na vse vrste izzivov v življenju in če narediš napako, sprejeti posledice. Biti je treba pripravljen za tekmovanje v življenju. In zato imamo te obrede prehoda pri starosti tri, sedem, enajst, trinajst, sedemnajst let. Gremo skozi določene vrline, veščine, igre, tekmovanja, ki otroka pripravijo na to, da v življenju ni vedno tako, kot bi sam rad, v življenju ni vedno, da si ti glavni in zmagovalec, lahko se kdaj zgodi, da kaj izgubiš v življenju. Skratka, skozi te rituale jih pripravljamo na potencialna razočaranja v življenju, da jih prenesejo stoično, da niso potem depresivni, ko pri tridesetih ne dobijo službe. Torej, ves čas jih vzgajamo, da ne bežijo pred težavami. Zakaj? Ker za afriško tradicionalno kulturo človeška bitja nimajo problemov. Imajo le težave in izzive. Kadarkoli pa nekdo zares ima problem, takrat ni več v stanju, da bi izrazil svoj problem. Šele to je zares problem. Torej, ko umira ali pa je že mrtev. Takrat, na smrtni postelji, takrat je to problem, vse ostalo ni problem. Če pogledam svoje občinstvo danes, vsi ste videti zdravi, močni, lepo ste videti, dobro hranjeni, lepo oblečeni. Torej, kakšen problem imate potem? Lahko imate težave, lahko imate finančne težave, čustvene težave, lahko vas kdo moti, v soseski, doma, lahko imate kakšno težavo v službi, kakšen konflikt s sodelavcem. Ampak to niso problemi, to so le težavice, se pravi, to je nekaj začasnega, kar se da urediti, rešiti, pogovoriti … In če je moj razum naravnan na to, da ni problemov v življenju, ja, so pa izzivi in težavice, potem jih lažje rešim. Lahko vas pusti partner, lahko nimate dovolj denarja, lahko ni vse tako, kot bi vi radi, a to so težave, to so pač izzivi. Ampak blagoslovljeni smo, obilno smo blagoslovljeni, ker smo zdravi in živi in v redu, da lahko premagamo vse te izzive in težavice. In ko bomo to razumeli, bomo živeli mnogo srečnejše življenje. Naše samospoštovanje bo neizmerno. In to je baza, na podlagi katere gradimo pogum in samozavest v življenju. Jaz svoje otroke tudi vzgajam v tem stilu, nikoli ne boste imeli problemov za reševati v življenju, vsak dan svojega življenja pa boste zagotovo imeli kakšen izziv ali pa kakšno težavico. In nimajo nobenega problema s samospoštovanjem. Zato, ker sem jim ves čas masiral pogum. Pomembno je tako za otroke kot za odrasle, da jim pogosto zmasiramo samospoštovanje, pogum, odločnost. Afričani pač menimo, da je težava s samospoštovanjem povezana s tem, kako doživljamo sebe. Če nimamo samospoštovanja, se ne moremo doživljati kot v redu oseba. Moja družina, moji predniki so še tradicionalni in pred toliko leti šole še niso bile obvezne, izhajajo iz oralne kulture, se pravi, niso bili pismeni, pa klub temu nikoli niso gojili prepričanja, da bi nekdo razmišljal na način, recimo: »Ti pa pojdi raje delat, ker si preneumen za v šolo.« Vsi so sposobni za študij. In nikoli niso verjeli v uspeh brez vloženega truda. In če bi nekdo dobil slabo oceno, bi rekli, da je to zato, ker je len in ne zato, ker je učiteljica slabe volje in nerazpoložena … in še ne vem kaj. Ker gojimo prepričanje, da je vztrajnost vredna več, kot nek talent. Se pravi, da ne glede na to, kako je nekdo omejen s talentom ali inteligenco, če bo vztrajen bo lahko dosegel vsaj povprečje tistega, kar si je zadal. Inteligenca brez vloženega truda poskrbi za to, da neuspeh sedi nad našim neuspehom. Torej sposobni smo in vse je možno, če se le dovolj potrudimo. Ne ustvarjamo v otrokovem umu prepričanja, da so vsi ostali boljši od njega. Pri ritualih prehoda, ki jih pri določeni starosti izvajamo, obstaja tudi tekma v ribolovu, tekma v lovu, tekma v rokoborbi. In vse te tekme so naravnane tako, da v njih ni poražencev. Poražen je le tisti, ki se ne odloči sodelovati. Vedno obstaja neka nagrada za vložen trud. To je kultura, ki nagrajuje vložen trud mnogo bolj, kot pa končni rezultat. In prav zaradi tega nimamo takih težav, kot jih jaz pač opazim na Zahodu, da ljudje res nimajo nobene samozavesti, nobenega samospoštovanja, da so prepričani o sebi, da so zgube. Tega pač pri Afričanih ni iz razlogov, ki sem jih povedal. Disciplina – v velikih mestih kultura discipline na žalost izginja. Zelo težko je namreč nekdo discipliniran, če ima čisto preveč ambicij. Obstajata dve Afriki. Afrika v velikih mestih in Afrika na vasi. Določene vrednote so ostale enake ne glede na to, kje smo geografsko gledano. Spoštovanje, samozavest, sram, to se ohranja, ampak disciplina pa je ena od vrednot, ki v velikih mestih izginjajo. Zato, ker je motivacija otrok že začela temeljiti na denarju. In če je človek motiviran samo z denarjem, potem ne more biti izpolnjen v svojem življenju. Obstaja mnogo stvari v življenju, ki jih počnemo, pa zanje nismo nagrajeni v denarju. In jaz vedno na svojih predavanjih podajam tezo, da so zdravljenje, terapije, kakršno koli, poučevanje, usmerjevanje ljudi … da so to poklici, v katerih je storitev pravzaprav neprecenljiva. Učitelj mora biti vizionar. In strast je tista, ki naj bi ga vodila k temu, da uči druge. In za ohranjati vse te vrednote, o katerih govorim, ljudje potrebujemo disciplino, ker drugače je težko ostati v taki formi, kar se teh vrednot tiče, in vidim, da žal to formo mladi ljudje v velikih mestih, tudi v Afriki, zelo izgubljajo. Vse te vrednote so namenjene temu, da nas dobro integrirajo v družbo in preprečijo tisto, čemur Afričani pravijo družbena smrt ali pa zavrnitev. In če želijo vse te vrednote preživeti, potem jih ne morejo ohranjati le otroci, torej niso mišljene samo za otroke. Starši, odrasli smo prva slika, ki mora to ohranjati. In nekaj še, kar je zanimivo, da vam povem za konec, je: Afričani otrok ne vzgajamo v duhu, da bodo znali preživeti in dobro živeti v tisti vasi, kjer so se rodili, ne samo za tam. Vzgajamo jih v stilu, da bodo sposobni preživeti v kateri koli družbi. Otrok mora biti pripravljen in vzgojen, tako naučen, da zna preživeti v katerih koli okoliščinah in v kateri koli družbi. Ko sem bil jaz še majhen, so uporabljali eno zelo močno metaforo: »Kamorkoli boš šel v življenju, moraš biti kot sol!« Poznate pomen soli? Sol postane voda. In pravijo: »Kamorkoli boš šel, se moraš tam počutiti kot sol.« Nikoli se ne stopi preko svojih meja. Torej, kamorkoli te bo življenje postavilo, ne pojdi prek svojih omejitev. In jaz kot Afričan, ki je tukaj na obisku, ko sem vstopil, mi je bilo pokazano, kje bom sedel in nimam potrebe, da bi šel tja zadaj pogledat, kaj je pa tam. Razen, če bi me povabili, da bi si ogledal še ostale prostore. Zelo pomembno je, da v svojem življenju poznamo svoje omejitve. Afričani smo prepričani, če ne prepoznamo svojih omejitev in se jih ne zavedamo in če jih preidemo, so posledice lahko katastrofalne. Vsa ta vzgoja, vse te vrednote, vse to, o čemer sem vam govoril, je namenjeno prav temu, da nam da neko formo. Se pravi, da se zavedamo, kje so naše meje, da se zavedamo, do kod lahko, od kje naprej ne, kaj je spoštljivo, kaj je v kulturi sramu sprejemljivo. Dober, pravi Afričan bi lahko hodil sem predavat trideset let, vsak mesec, če je treba, lahko bi bil tukaj ničkolikokrat, vendar, če ga ne bi povabili v drug prostor, tja ne bi stopil nikoli. Le, če smo spoštljivi do sebe in do vseh, potem bomo tudi spoštovani. In vse te vrednote zelo pripomorejo h konstrukciji človeškega samospoštovanja, samozavesti in posledično k dobremu življenju.
Hvala, ker ste me poslušali, poskusite to uporabiti v svojih družinah. To je tako kratko predstavitveno predavanje o tem, kako naj bi vzgajali otroka v univerzalno dobro, se pravi, ne samo afriško dobro. V Afriki verjamemo, da lahko obstaja na milijone laži, obstaja pa le ena resnica. Pri vsaki stvari v življenju. In to je resnica, ki jo vsak človek išče. Sploh ni pomembno, kako bomo to resnico poimenovali, lahko je to odgovoren način življenja, lahko je to dober način življenja, lahko je to razumski način življenja. Dobre stvari so enako dobre za vse. In to so razlogi, zakaj se res veliko posvetimo umu otroka, vzgoji otroka, njegovi percepciji. Da takrat, ko bo brez zaščite staršev, ko bo mogoče celo brez samih staršev, da bo lahko dobro preživel sam. Z univerzalno resnico in ker lahko le univerzalni preživimo povsod. In zato jaz tako dobro sodelujem s svojo japonsko tajnico, pa s slovensko tudi. Gre za poštenje v nekem odnosu. Sploh ne gre za materialno poštenje, gre za čustveno, mentalno poštenje. Laži je lahko na milijone, resnica je ena sama. To je cilj, ki naj bi ga dosegli s svojimi otroci. Ne obstajajo problematični otroci, ne obstajajo šibki otroci. Lahko so le slabo usmerjeni otroci in ne dovolj opogumljeni otroci. Jaz imam doktorat, moja mati pa je bila nepismena. Ampak ni bila neuka. Imam več otrok in dva med njimi sta že zdravnika. In tisto, kar je iz mojih otrok naredilo, da sta tako mlada že zdravnika, ni moje znanje, ampak seme, ki ga je moja nepismena mati posejala vame, ko sem bil še otrok. Ko je bil moj sin malo len v šoli, sem mu samo povedal sliko življenja, kakršno bo imel, če se ne bo pripravil za življenje. In to vrednoto sem »privlekel« od svojih prednikov, nisem se je jaz spomnil.
Jutri se začenja nov dan, zato opogumite svoje otroke, svoje študente, tisti, ki ste šolniki, nič ni nemogoče. In za nas tudi ni nič težko. Še zlasti, če nas to vodi v boljše življenje. Potem nič ne more biti pretežko.