Predavanje Prof. dr. Síkírùja Sàlámìja v Georgius centru v Piranu – na povabilo Centra za korekcijo sluha in govora Portorož, 24. 3. 2015
Sem profesor Sàlámì, sem Nigerijec in upam, da bom v naslednjem življenju imel isto mater in istega očeta. Ta moja želja je za vas pomembna oporna točka, da boste lahko razumeli vse, kar želim poudariti v predavanju »Kako vzgojiti otroka«. Predaval bom na podlagi svojih lastnih življenjskih izkušenj, izkušenj iz kulture, v kateri sem bil vzgojen, o tem, kar meni dobro služi v življenju in na kar sem izjemno ponosen.
Moji otroci so rojeni v Zahodnem svetu, a že od začetka jim poudarjam, da so Afričani, ne glede na to, kje so se rodili. In moj smisel ter način vzgoje sta afriška. V afriškem sistemu nimamo Centrov za socialno delo, kot jih imate v Evropi, zato starši preprosto morajo dobro poskrbeti za svoje otroke, jim dati osnovo za življenje. Če tega ni, so otroci prepuščeni samim sebi – in umrejo. In ker ni socialnega skrbstva, ki bi poskrbelo za odpravo posledic čustvenih napak staršev na otrocih, ker ni psihoterapevtov, ki bi poskrbeli za to, je edino, kar lahko reši naše otroke, naša kultura in način vzgoje.
Poskušajte si predstavljati: jaz sem se rodil nepismeni materi, a vrednote, ki mi jih je privzgojila mati in s pomočjo vrednot iz kulture, v kateri sem odraščal, sem uspel doktorirati zelo mlad ter preživeti v katerem koli socialnem okolju. Vsaka šola, vsak študij nam da intelektualne informacije. Od osnovne šole do fakultete me nihče od učiteljev ni naučil, kako naj obvladujem moje čustvene težave. Vse življenje nisem naletel na učitelja ali profesorja, za katerega bi lahko rekel, da ga občudujem. Nikoli nisem naletel na učitelja, ki bi bil pripravljen prisluhniti mojim težavam. Verjetno so vaše izkušnje enake. Za učitelje v šoli smo le številka, sploh ne vedo, koga učijo. Mnogi med njimi so izgubljene osebe v svojem zasebnem življenju … in njihova naloga ni vzgoja in izobraževanje za življenje, ampak podajanje informacij.
In treba se je prilagoditi takšni realnosti. Težko sem sprejel, da moj učitelj ni moj oče; to je bil zame kulturni šok, ko sem se začel izobraževati na Zahodu. V kulturi, iz katere izhajam, je vsak, ki je starejši od tebe, lahko tvoj mentor, ki te vodi v življenju. Ko sem prišel na univerzo, je bil človek, ki naj bi bil moj mentor, tako prestrašen, da bi mu jaz predstavljal konkurenco, ko bi diplomiral, da mi ni želel predati vseh svojih znanj … Verjetno ste se s čim podobnim soočali tudi vi. Imaš mentorja, a le v omejenem obsegu, prostoru in času ter z omejenimi informacijami. In to naj bi bila zadostna osnova za začetek samostojnega življenja?
Brez vsake ljubezni, brez kakršnega koli spoštovanja, brez vsake skrbi, brez prijateljskega odnosa, človeške bližine. Vi ste tam in jaz sem tu. Tak je sistem, v katerem smo bili vzgojeni.
Zame je bil to kulturni šok, a na srečo sem bil vzgojen v kulturi, kjer otroke pripravijo za življenje. In ta priprava se začne že pred samim spočetjem, kar je zelo pomembno. V tradicionalnih afriških družbah je izjemno redko, da bi nosečnost žensko presenetila. Res redko se zgodi po nesreči in v tem je velika razlika.
Če nosečnost preseneti, potem starša nista pripravljena za sprejem otroka, to ni njun življenjski projekt. Za tradicionalne Afričane je imeti otroka življenjski projekt, zato zanj skrbijo, ga negujejo in prevzemajo popolno odgovornost. Jaz konkretno sem bil rojen kot posledica želje in sanj svojih staršev. Pričakovala sta moje rojstvo, želela sta si me, izbrala sta, da bosta imela otroka v njima primernem času, v okviru njunih materialnih možnosti. In to naredi veliko razliko. Ne trdim seveda, da je pri vseh v Afriki tako, tudi dekletom v srednji šoli se zalomi … Vendar pa se v tradicionalnih družinah to ne dogaja. Ker je otrok življenjski projekt, si starši začno idealizirati, kakšno življenje želijo zanj. Tudi vsi vi, ki ste starši, zagotovo gojite želje za svoje otroke. Nihče izmed nas si ne želi neuspešnega življenja. Vsi upamo na uspeh – zase in za svoje otroke – vsi si želimo zdravja zase in za otroke, čustvene stabilnosti … To so osnovni principi človeškega preživetja in starši imajo popolno odgovornost, da otroka vzgojijo v nekoga, ki bo dobro preživel v življenju.
V moji generaciji nismo poznali niti izraza psihoterapija, kaj šele vedeli, kakšna terapija je to … in povem vam, da ljudje moje starosti, s katerimi sem odraščal, ne poznajo čustvenih težav. Izpostavljeni smo bili preizkusom, med katerimi smo morali mi naravi dokazati, da smo sposobni preživeti v njej. Kaj bi se tukaj zgodilo, če bi enoletni otrok poskusil sam splezati po stopnicah navzgor? Skušali bi mu preprečiti … Afriška mati pa mu nikoli ne bi skušala preprečiti tega; bila bi za njim, nadzorovala bi ga, a ne bi ga ustavila. Dala bi mu možnost, da poskusi sam.
Vsako človeško bitje ima svoje potenciale in več svobode kot ima, bolj razvije svoje potenciale. To je zelo pomemben afriški vzgojni pristop. Vlogo svetovalcev v tradicionalni afriški družbi prevzamejo zelo stari ljudje, ki so zaradi izkušenj postali zelo modri. Njim vsi radi prisluhnejo. Priznam vam, da so zelo »normalni«. K svojim izkušnjam ne dodajajo čustev! Vitalna točka vsake vzgojne metode je razpon med tistim, kar je prav in med tistim, kar je udobno. Pogosto namreč starši ne naredijo tistega, kar je prav, ampak tisto, kar je njim udobneje. To je prvi konflikt, ki se mu v Afriki skušajo izogniti. Nič ne sme preseči zdrave pameti! Niti čustva, ljubezen … Če je ljubezen nad zdravo pametjo, naredimo katastrofo.
Vsi tukaj vemo, kaj je prav, in vsi imamo pravi recept za vzgojo otroka, vsi vemo, kaj je dobro in kaj je slabo … a naši čustveni dejavniki nam pogosto ne dajo priložnosti, da bi naredili pravo stvar. Ker smo preveč čustveni, preveč strastni … in takrat namesto da bi naredili prav, naredimo narobe – na podlagi čustev. In prav to se mi zdi največja razlika v vzgoji med Afričani in Zahodnjaki na splošno. Seveda so tudi Afričani čustveni, a njihova kultura jim vcepi prepričanje, da nobena čustva ne morejo in ne smejo prevladati nad zdravo pametjo. In na podlagi teh principov – če bi vam povedal par zgodb o vzgoji, bi se prestrašili …
Zdaj živim v Braziliji in ko vidim, kako preveč zaščitniški so tam do otrok, je meni to kriminal.
Dandanes imamo v družbi dve vrsti hendikepiranih ljudi – tiste, ki so se rodili z omejenimi fizičnimi, čustvenimi ali mentalnimi sposobnostmi in tiste, ki so jih starši in družba vzgojili v nesposobne za preživetje, ker so jih pretirano ščitili. Če si otrok pri šestnajstih letih ne zna sam oprati spodnjic, je to težava. To ni pomanjkanje vzgoje ali izobrazbe, to je pomanjkanje higiene! To je osnovna potreba! Ali če ne znajo pospraviti za seboj, odnesti krožnika z mize … V moji tradiciji je to pomanjkanje spoštovanja: čakati, da nekdo pospravi za teboj … če si sposoben umazati, bodi še sposoben počistiti!
Seveda obstajajo kulturne razlike. Kot rečeno, je večina Afričanov rojenih kot življenjski projekt staršev, toda vsi otroci na svetu so rojeni z istim namenom, to je moj osebni zaključek, saj imamo le en planet, le en čas in le en univerzum, v katerem živimo. Namen življenja je povsod enak, drugačen je le način, na katerega pristopamo k življenju. Naučiti se moramo, kako biti samozadostni. Za Afrški način življenja človek mora biti samozadosten, imeti mora samozavest, samospoštovanje. Tega jih učijo prvi učitelji v življenju – starši.
Morda je med vami kdo učitelj – kdo menite, da je najboljši učitelj v življenju?
Izkušnja! Ni boljšega učitelja od izkušnje. Če se v mislih vsi vrnemo nazaj v čas, ko smo imeli 18 let, bi z izkušnjami, ki jih imamo danes, verjetno živeli svoje življenje precej drugače. Takrat tako nismo mogli živeti, ker nismo imeli nobenih izkušenj. Na temeljih svojih današnjih izkušenj pa lahko svojim otrokom preprečimo mnoge neuspehe v življenju. Zato je najboljša oseba za vzgajati otroke vedno starš. Starši že imajo vse recepte neuspeha, ker so jih sami doživeli. Hkrati pa imajo vse recepte za uspehe. Zaradi tega dejstva so v Afriškem svetu starši vedno tudi učitelji otrok in vzgoja vedno temelji na izkušnjah. Na podlagi izkušenj staršev se otrok nauči, kaj je prav in kaj narobe ter kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ni. Mene so starši vzgajali v zelo samostojnega, samozavestnega človeka, ki se zna dobro vklopiti v družbo, zato nisem razvil čustvenih težav, ki jih razvije oseba, ki jo družba zavrača. Zelo pomembno je, kako nas družba sprejme in kako se mi počutimo kot del družbe. Vzgajali so me v smeri, da sem zadovoljil njihova pričakovanja – in sploh ni tako zelo pomembno, ali so bila pričakovanja dobra ali napačna … pomembno je, da sem dobil osnovo. Starši so torej v prvi vrsti izpolnili svojo zaobljubo do sebe. Starši želijo, da je otrok sposoben biti v družbi kot samozavesten del, da ni riba na suhem, in želijo, da je otrok samozadosten, da je sposoben dobro preživeti s seboj. Na ta način je otrok zelo harmonična oseba, saj, če realno pogledamo, imajo otroci po vsem svetu le tri področja, ki so lahko težavna – odnos s straši, odnos s seboj in odnos z družbo. In tako kompleksna vzgoja je lahko le poslanstvo staršev.
Katere so prednosti Afriških staršev?
- Država se ne vtika v družino
- Nimajo zakonskih prepovedi v smislu, da otrok pri 14. letih ne bi smel nič delati
Prednosti so torej pravno-formalne. Toda tudi v »razvitem svetu« nesmiselni zakoni preprosto niso spoštovani in zato njihov namen ni dosežen. Kaj pomaga zakon, ki prepoveduje delo mladoletnikov, če otroci na podeželju že pri osmih letih vozijo traktor in delajo na njivi? In nihče ni deležen sankcij zaradi tega, da niti ne govorim, kako otroci uživajo pri tem. Otroci so radi koristni.
A da se vrnem k Afriki: ker ni omejujočih vplivov vlade, imajo pravzaprav dva načina vzgoje otrok; eden je informativni, tega jim nudi šola v smislu učenja predmetov, ki jih potrebujejo za splošno izobrazbo, in to je vse. Drugi je šola vrednot, ki so je otroci deležni doma. Za jorubsko kulturo je vzgoja način priprave za življenje, da nekdo lahko dostojno preživi v življenju. Ob tem ne smemo pozabiti, da govorimo o kulturi, ki ima stalno interakcijo z naravo. In naravi nihče ne pomaga preživeti, ima svojo lastno sposobnost regeneracije in preživetja. Zato je Jorubam edino sprejemljivo, da tudi otroku pomagajo razviti njegovo notranjo naravo na način, da bo preživel. Zato se pri Jorubah vzgoja imenuje kó, in ista beseda se uporablja za izgradnjo nečesa. Otrok je v »izgradnji«, da postane NEKDO, v izgradnji za življenje. Pri vzgoji starši poslušajo staroste, modre ljudi, ki so v življenju marsikaj preživeli, ker verjamejo v njihove izkušnje, jih spoštujejo in zaupajo njihovi sposobnosti, da so nevtralni pri dajanju nasvetov. Če ti nekdo v Afriki da nasvet, nikoli ni treba dvomiti v nevtralnost tega nasveta, saj si ne dovolijo nevtralnosti onesnažiti s svojim čustvovanjem, ki je lahko omejeno.
Vse vrednote, ki jih želijo privzgojiti otrokom, so običajne, univerzalne vrednote. Spoštovanje – najprej naj bi spoštovali starejše, zaradi njihovih izkušenj, spoštovali naj bi svoje vrstnike, kolege, ker si s tem priskrbijo mesto v družbi, v svoji skupini, da si v okviru svoje skupine zaželen, slavljen, da si vedno dobrodošel. Tolerantnost, ker je vsaka oseba svoj planet v tem univerzumu. Če primerjam človeštvo z velikim gozdom, je vsak človek le eno od dreves. Gozd obstaja z enim drevesom manj ali več – eno drevo pa samo težko obstane, potrebuje gozd. Enako človeška bitja potrebujemo družbo. Spoštovanje in toleranca sta osnovi, da se posameznik nauči prilagoditi družbi, v kateri živi. Afričanom je jasno, da se svet ne bo spremenil zaradi enega posameznika. In tudi vam je jasno, da se Piran zaradi vas ne bo spremenil. Jaz se moram prilagoditi, izboljšati svoje vedenje, da spadam na ta svet, da me ta svet sprejme. In to so razlogi, zakaj moram gojiti omenjeni vrlini.
Naslednje pri vzgoji so dnevne obveznosti, ki so osnova za uspeh v življenju. Ne dovolijo otrokom spati do 10h …zgodaj morajo vstajati in se pripraviti za svoj dan in pri tem je pomembno, da se ne pritožujejo nad rutino. Življenje je rutina! Če ne želimo rutine, moramo umreti! Torej prej ko jo sprejmemo kot realnost, bolje bomo živeli. Rutina je absolutni izraz realnega življenja. In otroke vzgajajo, da se nad tem ne pritožujejo, naučijo jih slaviti rutino. Zjutraj, ko se zbudijo, se najprej zahvalijo energijam, da imajo ponovno možnost podoživeti svojo rutino, ker so se zbudili živi in zdravi. Rutina je osnova za uspeh in Afričani imajo radi uspeh. Zopet je dobro, da njihova vlada ne deluje zelo podporno do individualnega uspeha, zato se morajo zanj zares potruditi sami. Nihče ne uživa v slabem življenju in nihče ni ponosen na neuspehe. Generacija mojih staršev je temeljila na oralni tradiciji, moja generacija je šla v šole in k temu so nas spodbujali starši. Ob vsakdanjih vrednotah so nam vcepili tudi materialne, ekonomske vrednote in ambicije. Zdaj bom zopet kritičen – slišal sem ljudi na Zahodu govoriti: »Pusti otroku, naj študira, kar želi, naj počne, kar želi!«
V Afriki nas učijo, naj se najprej naučimo delati. Naučijo nas imeti zadovoljstvo in užitek v tem, da smo produktivni, ne glede na to, kaj delamo. Le kdor uživa v kateri koli produktivnosti, bo lahko imel užitek v uspehu, napredku. Večina ljudi, ki jih poznam, v Braziliji na primer, pa želi imeti zadovoljstvo le v točno specifičnem delu. Ljudje pogojujejo zadovoljstvo s početjem le tistega, kar jim je udobno početi. Afriška modrost pravi: »Če boš v življenju počel le tisto, kar ti je všeč, ti rezultati in nagrada za to ne bodo všeč.«
Spominjam se, ko je bil moj sin v srednji šoli: svoje učenje je jemal bolj zlahka. In sem mu rekel: »Če ne boš študiral, če se ne boš pripravil za dobro prihodnost, veš kje boš živel čez 12 let? V faveli[1]!«
Vsi so bili zgroženi, kako mu lahko rečem kaj tako groznega …
Odgovoril sem: »Kaj pa naj mu rečem? Če ne bo študiral, bo lahko zaslužil največ 300 EUR mesečno, kje lahko živi s tem denarjem, v palači?«
To je razlika med dvema svetovoma … Ni čustev pri tem. Mene so učili, da če ne bom trdo delal, ne bom imel dobrih stvari v življenju – in to zagovarjam. Zato vsakokrat, ko vidim te lene mlade ljudi, ki se zanašajo na dediščino, ki jo bodo nekoč dobili ali na socialno pomoč države – lahko si mislite, kako se počutim. Tudi če bi imel sam za podedovati milijone, si ne znam predstavljati življenja, v katerem ne bi 70 let počel ničesar … To je nevredno življenje, eno samo razočaranje. Ponos našega življenja so naši dosežki, ne glede na to, kako veliki so! Če delamo za en evro, je ta prislužen evro vreden več kot 10 podedovanih, saj je v njem naš pot. To je Afriška vrednota, na kateri temelji priprava otrok za življenje.
Imamo pa še eno prednost: navajeni smo poslušati in ubogati svoje starše, in tradicionalni Afriški starši so manj problematični kot Zahodni. To si drznem trditi, ker že 34 let živim v Braziliji in veliko potujem po svetu. Afričani trdimo, da ne obstajajo problematični otroci. In to je eno od redkih prepričanj, katerega gojim v življenju. Ko se otrok rodi, se začne učiti – prek informacij, s posnemanjem in iz primerov. Prvi učitelj je primer – in na začetku življenja največ časa preživimo s starši, torej so oni naš prvi vzor, prvi primer. In če bi me moj otrok vsak dan videl pijanega, jaz pa bi mu govoril, da ne sme piti, to ne more delovati. Afričani zelo verjamemo v izkušnje, v vzor. To je lahko zelo dobro, ali pač zelo slabo. Če so otroci vzgajani v slabem okolju, s slabimi vzorniki, to lahko ogrozi kakovost njihovega življenja. Prepričan sem, da smo starši odgovorni za čustveno stabilnost otrok, zato moramo biti sami čustveno stabilni, če želimo takšne otroke. Zato v Afriki praktično ni otroških psihologov; če ima otrok težavo, tretirajo starše. Radikalno so prepričani, da ni mogoče, da bi otrok imel težavo. Otrok je lahko težko prilagodljiv zaradi svojega temperamenta, lahko potrebuje več časa, da razume določene stvari, to je vse normalno. Ne more pa biti težaven družbeno gledano. Prepričan sem, da otrok do 16. leta sploh nima razvitih potencialov, da bi razvil problematičnost, razen, če ima primer doma. Kako na primer najstniki začnejo piti alkohol? Doma! Ukradejo ga staršem, kapljico po kapljico. Enako je s cigaretami. Če je tako s fizičnimi stvarmi, potem si lahko predstavljamo, kako otroci razvijejo vedenjske težave …
Afričani smo realisti, in temu primerno ne olepšujemo resnice o svojih otrocih. Zavedamo se, da so nekateri otroci rojeni izjemno trmasti. In Afričani trmo izjemno uspešno odpravijo – to trdim iz izkušnje, saj sem bil sam izjemno trmast otrok. Vedno sem bil predan šolanju, odličen učenec, hkrati pa izjemno trmast. Otrok bi se igral, živel v svojem domišljijskem svetu …to pa v Afriki ne gre. Otrok je že od začetka vzgajan z vrednotami odraslih, vzgajan v odgovornega človeka že od malega. To je po eni strani dobro, po drugi spet ne. A prepričani so, da je edino »zdravilo« za trmastega otroka, da so starši z njim vztrajni in dosledni do konca. Doseči želijo, da otrok razume, zakaj ne more biti tak in imajo odlične argumente za to. Treba se je pripraviti za ta univerzum, ker univerzum ne sprejema trmastih. In univerzum bo obstajal brez enega trmoglavca, ta pa sam ne more obstajati. Človeško bitje mnogo bolj potrebuje univerzum kot ta njega. In to res deluje. Zdaj sem tudi sam prepričan, da ne morem spremeniti sosedov, če mi niso všeč. Poznam pa ljudi, ki se preselijo, ker jim en sosed ni všeč. Ljudje menjajo dobro službo, ker jim en kolega ni všeč … Vse to le zato, ker sami niso pripravljeni za to družbo.
Tema o vzgoji je vedno zelo kompleksna, ker vsi upamo, da bomo imeli čudovito življenje. Vsi sanjamo o uspehu. Uspeh pa ima opraviti z disciplino. In disciplina se začne v otroštvu. Disciplina in organizacija zame ne predstavljata sistematičnega načina, kot si ga zdaj najbrž večina predstavlja v umu. Gre za čustveno disciplino, ki nam omogoča dobro preživetje v družbi. Meni je pri tem pomagalo, da smo doma jedli iz ene sklede – jaz in ostalih 9. Na ta način sem se naučil živeti v raznolikosti, v sožitju različnosti. Zato je socializacija v velikih družinah lažja. Socializacija je v Afriki kot abeceda.
Zelo pomembna vrednota, ki jo učijo, je darežljivost in to na dva različna načina – eno je, kar damo od sebe v materialnem smislu, drugo pa, da smo darežljivi v čustvih. Materialni način je najlažja oblika darežljivosti, če vam vsem kupim torto, zato potrebujem le denar. Da pa se družim z vami, in pri tem ne motim vašega miru, da vas ne opravljam, da ne špekuliram o vas, tega pa moje finančno stanje ne omogoča. To je čustvena darežljivost in prav ta nas postavi na določeno mesto v življenju.
Da se povrnem k svojim življenjskim izkušnjam, če ne bi imel takšne usmeritve, kot sem jo imel kot otrok, ne bi nikoli postal oseba, kakršna sem danes. Še enkrat poudarjam, da me je vzgajala nepismena mati. Ves čas me je spodbujala k študiju, zato sem tudi zapustil Nigerijo in odšel študirat v tujino. Doktoriral sem na najboljši univerzi v Latinski Ameriki, kot najmlajši, kljub jezikovni oviri. In dva od mojih otrok sta že zelo mlada zdravnika. Nigerijo sicer obiskujem vsake tri mesece, ker obožujem svoje poreklo in sem eden redkih Afričanov, ki živi v diaspori, pa je tako pogosto doma. Pravo bogastvo Afrike sem uspel videti šele, ko sem jo zapustil. Zavedam se, da moji dosežki niso posledica selitve v Brazilijo, vsi moji dosežki so posledica življenja v Afriki in enako trdim za dosežke svojih otrok, čeprav so rojeni v Braziliji. Zakaj? Moja dva otroka sta v svoji generaciji najuspešnejša, ves čas sta bila najboljša v letniku in tudi sedaj, ko že delata, imata najboljše položaje. Kako sem ju vzgajal, da sta tako uspešna?
Ko je hči imela 15 let, sem ji podaril kondom. Lepa, mlada, rada je plesala in jasno mi je bilo, da vse to pelje v logično nadaljevanje …
Za ostale starše je bil to tabu, zame kot Afričana pa edino normalno, vedel sem, da se bo to slej ali prej začelo dogajati in sem bil pripravljen na to. Rekel sem ji: »Poglej, ta kondom je zate simbol tvoje svobode. Vem, da si dekle, da se rada zabavaš, da imaš zaradi let vulkansko energijo v sebi, da si radovedna v zvezi s seksom in pred menoj se ti ni treba pretvarjati. Vedel bom, če uporabljaš kondome. Od tebe želim le tri stvari – da ne zanosiš, da ne dobiš spolne bolezni in da ne popustiš v šoli. Če boš to troje upoštevala, se zabavaj po mili volji.«
In nikoli ni imela težav, njene sošolke pa so jih imele veliko. Ker se njihovi starši niso odprto pogovorili z njimi, so se zabavale na skrivaj, z kdo ve kom …
Obdobje od petnajstega do enaindvajsetega leta je zelo vitalno za mladega človeka. To je obdobje dozorevanja. In v tem obdobju je najslabše, če otrok skriva stvari pred starši, če doma nima razumevanja. Zato sem pri svojih otrocih uporabil enake vzgojne prijeme, kot so jih moji starši na meni toliko let prej v Afriki. Dal sem jima vedeti, da sem njun najboljši prijatelj in še danes mi zaupata in me poslušata. In postajata NEKDO v svojem življenju.
Ne morete si predstavljati, kako težko je vzgojiti otroka v Braziliji – droge na vsakem koraku, kriminal in še mnogo drugih družbenih problemov, kamor koli se ozreš. Starš nikoli ne more biti tujec svojemu otroku, zato sem bil vedno njun najboljši prijatelj, sicer bi ju izgubil. In te strategije sem se naučil v Afriki. Odraščal sem in vedno sem se lahko o vsem, kar me je težilo, pogovoril s svojo materjo. Afriški otroci na splošno ne skrivajo stvari in dogodkov pred svojimi starši, ker v njih ne vidijo policista. Ker je med starši in otroci tak prijateljski odnos, je sprejemanje in spoštovanje vrednot toliko lažje. Pomembna prednost je tudi kultura bivanja v družini, starši tam niso sužnji svojih otrok. Otroci uživajo v tem, da so lahko koristni in da lahko ustrežejo svojim staršem. Vzgajani so tako, da želijo, da so njihovi starši nanje ponosni in tudi oni so ponosni na starše. Gre za obojestranski odnos in spoštovanje. Zakaj jaz občudujem in sem ponosen na svoje starše? Zaradi vsega, kar so naredili iz sebe in zase in zaradi vsega, kar so naredili zame. In tudi moji otroci so ponosni name in me občudujejo. Povezani smo med seboj, izmenjujemo si občudovanje. In občudovanje vedno temelji na dosežkih.
Vrednote doma so nekaj, kar so otroci zdaj prenesli tudi v svoj dom.
Ko sem bil še majhen, smo hodili 15 minut do vode. Predstavljajte si, da bi mama sama hodila po vodo in jo nosila domov za šest otrok, za pranje, zase … Šest otrok pa bi doma žejnih čakalo, da bo mama kaj prinesla … Ona bi težko nosila in še nemirna bi bila, kaj se dogaja doma – zato je nas poslala po vodo. In je imela precej manj stresa. Družine z velikim številom otrok so v Afriki prednost. Lažje je razvaditi enega otroka kot kopico. In ker jih je več, imajo vsi svoje domače zadolžitve, pomagajo materi in se s tem pripravljajo za življenje.
Tudi sam sem svoje otroke pripravil za življenje – naučiti so se morali prati, pomivati, likati, čistiti, kuhati … (kar v Braziliji ni običajno, saj imajo celo družine srednjega sloja gospodinjske pomočnice). In vse to počneta, čeprav sta zdravnika. Moja hči je ena redkih mater, ki kuha za svojo hči. Ko sta odraščala, sta seveda vprašala, zakaj morata to početi – odgovor je preprost: »Če znaš umazati, moraš znati počistiti, če hodiš okrog z zmečkano obleko, je sramota tvoja!«
Tudi sam sem od desetega leta naprej znal kuhati, prati, opravljal sem vsa domača dela in še zdaj rad kaj postorim. Vsa hišna opravila so skrb zase! Jaz ne želim biti v umazanem, zato sam pospravim, če drugi ne.
Vse te vrednote so zares univerzalne in so uporabne v vseh kulturah. Edine kulturne razlike so v tem, da so v nekaterih delih sveta ljudje bolj oddaljeni od narave, so razdruženi od nje. Zato na primer čiščenja ne jemljejo kot del narave. Ko čistim okolje, ohranjam naravo. Ko umijem in odišavim sebe, delam hkrati za svoje okolje, da bodo ljudje radi z menoj. Nihče se ne želi družiti z »dihurjem«. Tudi zato sem prepričan, da imamo te vrednote na nek način vsi v sebi. Moramo se le vrniti k svojim koreninam. In če nimamo kakšnih fizičnih omejitev, smo v koreninah vsi enaki: rojeni smo z dvema rokama, z dvema nogama, … torej smo vsi enako »opremljeni« za preživetje. Zakaj bi torej nekdo počel stvari namesto nas? Rojeni smo sposobni preživeti sami, še če mati umre pri porodu, otrok preživi, tako dobro smo pripravljeni za življenje.
Zdaj pa prihaja ena cela generacija mladih, katerim so starši ukradli priložnost, ne, pravico, da bi preživeli sami. In to je velika nesreča. Mladim je treba vrniti to pravico, pravico do interakcije z naravo, pravico boriti se za osnovne stvari v življenju. Spoštovati nekoga, ga sprejemati takega kot je – to je osnovna potreba človeka. Imeti velike sanje za svoje življenje je osnovna potreba. In biti koristen tudi. Če ne morem biti koristen sebi, tudi drugim ne koristim.
Ko primerjamo med seboj Afriko, Evropo, Ameriko – ne govorimo o superiornosti kultur. Nobena kultura ni superiorna drugi. Razlike so le v zavestnosti. V načinu, na katerega sanjamo, da bomo preživeli svoje življenje.
To je nekaj mojih osebnih izkušenj – kot Afričana, rojenega in vzgojenega v tradicionalni družbi z namenom, da bom postal nekdo v svojem življenju. In enako vzgajam svoje otroke, zelo radikalno. Jasno jim je, če se ne naučijo preživeti sami v tem življenju, nimajo možnosti preživetja. Ne morejo biti številka v tem življenju, postati morajo nekdo.
Med publiko vidim ljudi svoje generacije – in prepričan sem, da je bila večina vzgojena z enakimi vrednotami. Težavo so nekateri predstavniki naše generacije naredili mlajši generaciji. Ker so jih preveč ščitili, so otroci oropani pravice biti človeško bitje.
[1] Ubožna četrt v Braziliji, običajno znotraj urbanega naselja.